Welcome to WordPress.com. This is your first post. Edit or delete it and start blogging!
Vprašalnik 19 decembra, 2008
Pozdravljen/a
Imaš nekaj minut časa? Bi želel/a pomagati trem študentkam psihologije pri njihovi raziskavi o ljubezni?
Če si na vsaj eno od obeh vprašanj odgovoril/a pritrdilno te prosimo, da rešiš naš vprašalnik.
Najdeš ga na tej povezavi: http://www.surveymonkey.com/s.aspx?sm=MNB2SguTXhwaP7z5jQkjsg_3d_3d
Če te zanima karkoli v zvezi z našo raziskavo ali vprašalnikom oz. bi nam želel/a kaj sporočiti nam piši na psyc.project@gmail.com.
Za tvojo pomoč se ti že vnaprej zahvaljujemo.
P.S.: Tole sporočilo oz. link do vprašalnika lahko posreduješ naprej vsem prijateljem, znancem, sošolcem, sorodnikom,…
Podatke bomo zbirale do sredine februarja.
Lep pozdrav
—
Martina, Barbara in Gaja
Kratek vprašalnik 1 decembra, 2007
Pozdravljeni
S sošolkami delamo projekt pri predmetu Zaznavni procesi in bi potrebovale vašo pomoč.
Če imate kaj časa, bi vas prosila, da odgovorite na priloženi vprašalnik.
V primeru, da bi bile s pošiljanjem rezultatov kakšne težave, vprašalnik shranite (File –>Save as text) in ga kot priponko pošljite na
psyc.project@gmail.com.
Že vnaprej se vam zahvaljujem za pomoč
Lep pozdrav
—
Martina Mrakovčič
POLOŽAJ ŽENSK V INDIJI 18 septembra, 2007
Deklice so predrage
K razmišljanju o tej temi me je vzpodbudil članek objavljen
v reviji Ona, ki je govoril o genocidu nad ženskami v Indiji. Ob besedi genocid
najprej pomislimo na dogodke med drugo svetovno vojno, kjer so v koncentracijskih
taboriščih pobili milijone moških, žensk in otrok, ki pač niso bili “prave”
veroizpovedi oz. “prave” rase. V Indiji pa se to še danes dogaja tistemu delu
populacije, ki je “napačnega” spola. Način je sicer drugačen, tu ne uporabljajo
plinskih celic ampak moderne medicinske metode, rezultat pa je še zmeraj isti,
zmanjšanje števila nezaželenega dela populacije. Zmanjšanje ženskega dela
populacije. Matere katerim se rodi deklica nikakor niso srečne, saj prinese
rojstvo deklice družini veliko finančno breme. Ob
poroki morajo nevestini starši plačati bogato doto. Če ženin ni zadovoljen z
doto, pa potem svojo ženo zlorablja. Tako je ženska, če je že imela dovolj
sreče, da se je sploh rodila, lahko hitro žrtev nezadovoljnega moža.
Zaradi revščine se tako veliko družin odloči za selektivni
splav. Nekaterim materam se to ne zdi nič posebnega, tak je pač običaj, tistim,
ki jim pa tako početje ni všeč pa na žalost ne preostane drugega kot da se
pokorijo svoji oziroma moževi družini. Izbire ni. Zaželeni so samo dečki.
Ultrazvok, ki naj bi se uporabljal za preglede ploda med
nosečnostjo, torej za zagotavljanje čim boljše zdravstvene oskrbe in seveda
ohranjanju življenja, pa se v Indiji uporablja predvsem za ugotavljanje spola
in posledično odločanja za selektivni splav. Diagnostični ultrazvok je tako pravzaprav
orožje. In ker je indijska vlada prepovedala, da bi zdravniki povedali staršem
spol otroka, so se razmnožili raznorazni “zdravniki”, ki svoje storitve za
mastne denarce ponujajo po mestih in vaseh. Revnejši, ki si ne morejo
privoščiti takih “zdravstvenih” storitev pa deklice pogosto umorijo takoj po
rojstvu. Vsekakor mora ženska roditi ali pa vsaj zanositi tolikokrat dokler se
ne rodi deček.
In ker je ta tradicija globoko zakoreninjena v indijski
kulturi, prihaja sedaj že do tega, da primanjkuje žensk in če se bo tako
nadaljevalo bo ponovno prišlo do tega, da bo imela ena ženska več možev. Moški
so danes pripravljeni plačati za to da bi dobili ženo, ampak kljub temu so
deklice še vedno nezaželene. Čeprav je to z zakonom prepovedano naj bi bilo s selektivnim
splavom vsako leto umorjenih 500.000 otrok ženskega spola.
In če pomislimo na vsa ta dejstva se nam zdi skoraj
nemogoče, da bi ženska v taki družbi lahko postala predsednica države, ampak
Pratibha Patil, 72 letni dami je to uspela. Indijce sedaj spodbuja k temu, da
bi opustili selektivne splave in dali enake možnosti preživetja tudi dekletom.
ZAKAJ SMO LJUDJE TAKE IGNORANTSKE SVINJE?! 29 avgusta, 2007
O Konjeniško tematski poti v občini Markovci in na splošno o tem kakšni smo ljudje.
Zakaj smo ljudje tako zaverovani sami vase, da
nas ne briga popolnoma nič drugega, kot samo to, kje bi prihranili kaj denarja,
kako bi se izognili delu in kako bi postali boljši od svojega soseda? Smo mar
tako plehki, da nas življenja drugih ljudi, rastlin in živali zanimajo toliko
ali pa celo manj kot lanski sneg?
Ko se najde peščica ljudi, ki bi radi kaj
spremenili, kaj izboljšali, jih drugi ob prvi priložnosti zatrejo. Tako se na
žalost dogaja tudi v občini Markovci. Na eni strani so domačini, ki imajo radi
naravo zaradi naravnih lepot in bi uporabljali pot ob levem bregu Drave za
sprostitev po napornih delovnih dneh. Na drugi strani pa so domačini, ki so
ugotovili, da v mrtvih rokavih reke odlično uspeva rastlina, iz katere se da
pridelati substanco, ki pomaga pri sprostitvi. To, da je gojenje konoplje pri
nas zakonsko prepovedano, pa jih seveda ne moti. Tam, kjer je zaslužek dober,
je vsako tveganje skorajda nepomembno. Dejstvo, da jim je za petami policija, pa
povzroči pri teh ljubiteljih Drave najverjetneje še dodatno sproščanje
adrenalina. Torej je konjeniško jahalna pot odličen vir sprostitve tako za
poštene delavne ljudi kot za tiste malo manj poštene, pa še zmeraj zelo delavne.
Tale pot ima pravzaprav na vse domačine zelo dober vpliv, za tiste, ki pa se
zastrupljajo z obdravskimi pridelki, pa nas tako ali tako ne briga, saj to, kar
se nas ne tiče, ni naš problem.
Poleg poslovnežev pa v te konce zahajajo tudi
lenobe, ki se jim nikakor ne ljubi svojih smeti odpeljati na odpad. Morda bi
tam za star avtomobil morali odšteti kakih 100€ ali pa niti to ne. Vendar pa
zaradi strahu pred tem, da bi se jim zmanjšala debelina denarnice raje smeti
odpeljejo ob Dravo in s tem ubijejo dve muhi na en mah – znebijo se smeti in se
po napornem delavniku še sprostijo. Da bi pomislili na to kako škodujejo naravi
in s tem tudi sebi pa je že preveč. Nihče se ne vpraša, kaj se bo zgodilo v
prihodnosti, če bomo tako nadaljevali. Ali svojim otrokom in vnukom res ne
privoščimo niti kančka neokrnjene narave? Ali pa je to morda preveč filozofsko
vprašanje, da bi se s tem, kaj se bo zgodilo čez 50 let ali že prej, ukvarjal
povprečen Slovenec? Smo res take ignorantske svinje?
Kako se življenje spreminja? 12 avgusta, 2007
Še mesec in pol počitnic…v bistvu je pred mano še polovica počitnic in kaj sem do zdej nardila? Nič. En velik, gromozanski nič.
Zakaj? Zakaj se mi nič ne da? Zakaj samo lenarim? Počitnice so za počitek. Zato je treba počitnice izkoristit za počitek, saj potem ne bo počitka, ne do naslednjih počitnic. Kdaj pa sploh bodo naslednje počitnice? Nevem. Nevem, tako kot nevem marsičesa drugega in tega me je na nek način strah. Po eni strani se veselim oktobra, ko bom začela nekaj novega, ko bom postala študentka, ko bom živela sama v Ljubljani (pa čeprav samo med tednom). Po drugi strani pa se tega bojim. Kako se bom znašla? To ni več srednja šola.
Nova šola, novi sošolci (se jim še reče sošolci?), novi profesorji in nov način dela. Vse novo. Kje je tu prostor za kaj starega, za kaj kar bi dajalo občutek varnosti?! Ne maram novih stvari, novih stvari me je strah. Zakaj? Nevem. V starih stvareh in rutini je varnost. Lahko se skriješ, noben ti nič ne more. Ljudje, ki te poznajo že dolgo časa te imajo radi takega kot si, ali pa te ne marajo, vejo kako se obnašaš, vejo kaj počneš in česa ne bi nikoli storil, mislijo da vejo kdo si. In nezavedno se ti podrejaš tem predstavam in počasi postaneš tak za kakršnega te imajo. Strah te je vsega, kar se ne ujema s tem kakršen naj bi bil. Ne počneš nič novega. Raje se držiš varnega zavetja svoje sobe, kot pa da bi šel ven v svet, med ljudi. Držiš se tistega znanega, tistega kar veš, da te ne bo razočaralo.
In zato te je še bolj strah, ko pomisliš, da boš ne tako daleč v prihodnosti postavljen pred nekaj popolnoma novega, pred ljudi, ki te ne poznajo in si bodo šele takrat ustvarili svoje mnenje o tebi. Kakšen bo njihov prvi vtis? Dober? Slab? Te bodo sprejeli? Jim boš všeč? Zakaj nam toliko pomeni to da smo všeč drugim? Zakaj nas je tako strah tega, da nas ne bodo sprejeli? Morda je odgovor na to vprašanje pač, da smo ljudje družabna bitja, ki potrebujejo poleg sebe vsaj še nekoga, da se počutimo varne?!
Kar vidim obraze nekaterih ljudi, ki bi mi rekli, da naj ne skrbim, da naj si ne postavljam takih vprašanj, da naj me ne bo strah, saj bo vse lepo in prav, vse super, vse ena velika zabava. Bo res? Hočem da bi bila vse ena velika zabava?
Kaj pravzaprav hočem? Česa se bojim?
Bugi bi rekel, da se moraš povzpeti na več stolpov, da bi videl resnico, da ni vse tako kot se zdi.
Zakaj? Zakaj se mi nič ne da? Zakaj samo lenarim? Počitnice so za počitek. Zato je treba počitnice izkoristit za počitek, saj potem ne bo počitka, ne do naslednjih počitnic. Kdaj pa sploh bodo naslednje počitnice? Nevem. Nevem, tako kot nevem marsičesa drugega in tega me je na nek način strah. Po eni strani se veselim oktobra, ko bom začela nekaj novega, ko bom postala študentka, ko bom živela sama v Ljubljani (pa čeprav samo med tednom). Po drugi strani pa se tega bojim. Kako se bom znašla? To ni več srednja šola.
Nova šola, novi sošolci (se jim še reče sošolci?), novi profesorji in nov način dela. Vse novo. Kje je tu prostor za kaj starega, za kaj kar bi dajalo občutek varnosti?! Ne maram novih stvari, novih stvari me je strah. Zakaj? Nevem. V starih stvareh in rutini je varnost. Lahko se skriješ, noben ti nič ne more. Ljudje, ki te poznajo že dolgo časa te imajo radi takega kot si, ali pa te ne marajo, vejo kako se obnašaš, vejo kaj počneš in česa ne bi nikoli storil, mislijo da vejo kdo si. In nezavedno se ti podrejaš tem predstavam in počasi postaneš tak za kakršnega te imajo. Strah te je vsega, kar se ne ujema s tem kakršen naj bi bil. Ne počneš nič novega. Raje se držiš varnega zavetja svoje sobe, kot pa da bi šel ven v svet, med ljudi. Držiš se tistega znanega, tistega kar veš, da te ne bo razočaralo.
In zato te je še bolj strah, ko pomisliš, da boš ne tako daleč v prihodnosti postavljen pred nekaj popolnoma novega, pred ljudi, ki te ne poznajo in si bodo šele takrat ustvarili svoje mnenje o tebi. Kakšen bo njihov prvi vtis? Dober? Slab? Te bodo sprejeli? Jim boš všeč? Zakaj nam toliko pomeni to da smo všeč drugim? Zakaj nas je tako strah tega, da nas ne bodo sprejeli? Morda je odgovor na to vprašanje pač, da smo ljudje družabna bitja, ki potrebujejo poleg sebe vsaj še nekoga, da se počutimo varne?!
Kar vidim obraze nekaterih ljudi, ki bi mi rekli, da naj ne skrbim, da naj si ne postavljam takih vprašanj, da naj me ne bo strah, saj bo vse lepo in prav, vse super, vse ena velika zabava. Bo res? Hočem da bi bila vse ena velika zabava?
Kaj pravzaprav hočem? Česa se bojim?
Bugi bi rekel, da se moraš povzpeti na več stolpov, da bi videl resnico, da ni vse tako kot se zdi.
Petek 13. 13 julija, 2007
Počitnice so zame čas, ko pozabim na uro, pozabim na koledar in se ne obremenjujem s tem ali je ponedeljek ali sobota ali pa morda petek. Datumi so še manj pomembni. Če ima kdo poleti rojstni dan in mu pozabim čestitat naj mi nikar ne zameri. Poleti so moji možgani na dopustu.
Tako kot ponavadi, tudi danes nisem vedela kateri dan je in še manj kateri datum, čeprav vem da smo nekje med 10. in 17. julijem, nekje vmes pač. Dan kot vsi drugi, nič posebnega, nič nenavadnega.
Lepo mirno sem odšla v trgovino in nazaj grede, tako kot vsak dan, vzela iz nabiralnika časopis.
In takoj na naslovnici vidim članek v mastnem tisku, o tem, da je danes PETEK TRINAJSTI. Zraven je seveda tudi zgodba o tem, zakaj naj bi bil ta dan nesrečen,….članka nisem prebrala do konca.
No če ne bi bilo časopisa, sploh ne bi vedela kateri dan je danes in tudi če bi se mi kaj "nesrečnega" zgodilo tega ne bi pripisala petku 13. ker ne bi vedela, da je to danes. Mislim, da gre pri "nesrečnosti" tega dneva oz. datuma predvsem za samoizpolnjujoče prerokbe in mediji to izkoriščajo. Marsikdo ne bi niti pomislil na take vraže, če ne bi tega ali onega zasledil v časopisu, na televiziji, po radiu. Živeli bi mirno in se ne bi obremenjevali s tem, kdaj se nam bo kaj hudega zgodilo.
Nekateri so prepričani v to da je ta dan srečen dan in da je število 13 srečno število….morda je res, morda pa so se samo prepričali v to. Ampak vsekakor je bolje verjeti, da je nek dan srečen kot pa da je nesrečen.
Jaz sem se odločila, da bom danes verjela v to, da je petek 13. srečen dan. Bomo videli, morda pa bo res.
Mislim pa, da bo današnji dan tak kot vsi ostali. Bomo videli.
Tako kot ponavadi, tudi danes nisem vedela kateri dan je in še manj kateri datum, čeprav vem da smo nekje med 10. in 17. julijem, nekje vmes pač. Dan kot vsi drugi, nič posebnega, nič nenavadnega.
Lepo mirno sem odšla v trgovino in nazaj grede, tako kot vsak dan, vzela iz nabiralnika časopis.
In takoj na naslovnici vidim članek v mastnem tisku, o tem, da je danes PETEK TRINAJSTI. Zraven je seveda tudi zgodba o tem, zakaj naj bi bil ta dan nesrečen,….članka nisem prebrala do konca.
No če ne bi bilo časopisa, sploh ne bi vedela kateri dan je danes in tudi če bi se mi kaj "nesrečnega" zgodilo tega ne bi pripisala petku 13. ker ne bi vedela, da je to danes. Mislim, da gre pri "nesrečnosti" tega dneva oz. datuma predvsem za samoizpolnjujoče prerokbe in mediji to izkoriščajo. Marsikdo ne bi niti pomislil na take vraže, če ne bi tega ali onega zasledil v časopisu, na televiziji, po radiu. Živeli bi mirno in se ne bi obremenjevali s tem, kdaj se nam bo kaj hudega zgodilo.
Nekateri so prepričani v to da je ta dan srečen dan in da je število 13 srečno število….morda je res, morda pa so se samo prepričali v to. Ampak vsekakor je bolje verjeti, da je nek dan srečen kot pa da je nesrečen.
Jaz sem se odločila, da bom danes verjela v to, da je petek 13. srečen dan. Bomo videli, morda pa bo res.
Mislim pa, da bo današnji dan tak kot vsi ostali. Bomo videli.
Še malo malo malo pa bo konec oz. začetek 8 junija, 2007
Še nekaj dni je do konca, še 14 dni do konca, ali pa je to morda šele začetek?
Vsak konec je v bistvu začetek nekaj novega. In vsak začetek je zanimiv in razburljiv.
Čez dva tedna bom končala z maturo, čez dober mesec bom izvedela, kako mi je šlo in takrat bom tudi bolj ali manj vedela kaj se začenja.
Kaj sm želela povedat? Verjetno to da komaj čakam počitnice 😉
Vsak konec je v bistvu začetek nekaj novega. In vsak začetek je zanimiv in razburljiv.
Čez dva tedna bom končala z maturo, čez dober mesec bom izvedela, kako mi je šlo in takrat bom tudi bolj ali manj vedela kaj se začenja.
Kaj sm želela povedat? Verjetno to da komaj čakam počitnice 😉
Matura je pred vrati 6 maja, 2007
In jutri gre zares…še zadnji in najpomembnejši esej, ki ga bomo pisali o Pimlicu in Neznosni lahkosti bivanja in sploh zadnji esej pri slovenščini…no vsaj za tiste, ki ne bomo študirali slovenščine…no teh pa nas je najbrž večina.
Me prav zanima kakšen naslov nam bodo dali…najbrž kej z bližinami in daljavami…ali pa morda o lahkosti in teži…ali pa ljubezni….no pa sej to je to…nekaj bo, da bomo lahko razglabljali o vse prej kot običajnih ali celo realnih junakih…če jim sploh lahko rečemo junaki…saj niso storili nič junaškega….razen krtače, ki jo je Nastja zabrisala v glavo Matjažu ni bilo ničesar drugega vsaj malo podobnega junaštvu…pa vendar so bili, če jih pogledamo individualno in presodimo samo to kako so vplivala njihova dejanja na njihova življenja, včasih le nekoliko junaški ali pa vsaj donkihotski…niso nikakršne Antigone ali Odiseji, morda se nekoliko približajo Romeu in Juliji, ampak res samo nekoliko…kot ščepec soli v primerjavi z morjem.
No ampak kakorkoli že mi se bomo potrudili in poskušali s svojega vidika osvetliti njihove zgodbe in napisati odlične eseje…upajmo, da bodo ocenjevalci dobre volje, ko bodo prebirali naše mojstrovine.
Me prav zanima kakšen naslov nam bodo dali…najbrž kej z bližinami in daljavami…ali pa morda o lahkosti in teži…ali pa ljubezni….no pa sej to je to…nekaj bo, da bomo lahko razglabljali o vse prej kot običajnih ali celo realnih junakih…če jim sploh lahko rečemo junaki…saj niso storili nič junaškega….razen krtače, ki jo je Nastja zabrisala v glavo Matjažu ni bilo ničesar drugega vsaj malo podobnega junaštvu…pa vendar so bili, če jih pogledamo individualno in presodimo samo to kako so vplivala njihova dejanja na njihova življenja, včasih le nekoliko junaški ali pa vsaj donkihotski…niso nikakršne Antigone ali Odiseji, morda se nekoliko približajo Romeu in Juliji, ampak res samo nekoliko…kot ščepec soli v primerjavi z morjem.
No ampak kakorkoli že mi se bomo potrudili in poskušali s svojega vidika osvetliti njihove zgodbe in napisati odlične eseje…upajmo, da bodo ocenjevalci dobre volje, ko bodo prebirali naše mojstrovine.
SREČNO VSEM, KI JUTRI PIŠETE, NAJ BO TO LEP DAN IN NAJ NAM BODO MUZE NAKLONJENE.
Just be yourself 